Živjo.

Jaz sem tvoj otrok. Mogoče še majhen, morda že večji.

A svet spoznavam z vsem, kar sem: s telesom, srcem, čustvi in tisočimi majhnimi občutki, ki jih ne znam vedno povedati na glas.

Zato bi ti rad povedal, kako je videti svet, ko name gledaš z občutkom, ne s pričakovanjem. Ko me ne oblikuješ po svojih strahovih, ampak me spustiš v svoj objem z zaupanjem. Ko me vidiš — res vidiš.

To je moj pogled na sonaraven odnos.

1. Ko se zavedaš, da sem lastno bitje

Najlepše je, ko me ne primerjaš z drugimi.

Ko mi ne rečeš, da bi moral biti hitrejši, bolj zbran ali bolj “priden”. Ko razumeš, da imam svoj ritem, svoj temperament, svojo notranjo zgodbo. Takrat začutim, da sem varen.

Da sem dovoljen.

Da sem jaz dovolj.

2. Ko poskrbiš za moje naravne potrebe

Potrebujem več, kot se vidi na prvi pogled:

potrebujem gibanje, naravo, veliko igre, tvoj dotik, počasen pogovor, ritem, ki mi pomaga dihati. Ko te potrebe spoštuješ, se v meni nekaj sprosti.

Možgani se odprejo.

Učenje postane lahko. Življenje postane varno.

3. Ko mi dovoliš, da se varno navežem nate

Tvoj glas, tvoja prisotnost in tvoj mir so moj kompas.

Ko se nate lahko naslonim, ne zato, da sem odvisen, ampak zato, da lahko zrasem. Navajala sem te na svet, ne odvajala od tebe.

Tega se ne spomnim z besedami, ampak z občutkom, ki ga nosim v telesu:

z mano je vse v redu.

4. Ko si mi zdrav zgled

Veliko se naučim iz tvojih dejanj.

Kako govoriš, kako se umiriš, kako rešuješ konflikte, kako skrbiš zase.

Ko te vidim, da si vzameš čas za sebe, se naučim, da je skrb zame tudi zame stvar ljubezni. Ko vidim, da poslušaš svoje občutke, se naučim poslušati svoje.

Ko opazujem, kako spoštuješ druge, razumem, da je svet prostor, kjer si ljudje zaslužimo dobro. Tvoja dejanja so moja največja učilnica.

5. Ko mi ustvariš prostor, da postanem jaz

Ko mi omogočiš okolje, kjer lahko raziskujem, se umažem, preizkušam, ustvarjam in se učim na svoj način, začnem čutiti nekaj zelo posebnega: svobodo biti jaz.

Ko nisem preobremenjen z nalogami ali pričakovanji, se moj notranji glas prebudi. Ko dovoljuješ moje zanimanje, raste moja motivacija.

Ko ne siliš v to, kar naj bi bil, začnem postajati to, kar sem.

6. Ko me povezuješ z naravnim svetom

Ko me pelješ v gozd, ko skupaj gledava živali, ko opazujeva letne čase, ko čutim veter, zemljo, vodo — takrat se v meni poraja nekaj, česar šola in ekran ne znata dati.

Ukoreninjenost.

Mir.

Občutek, da svet diha z mano. Narava me uči spoštovanja. Uči me odnosa.

Uči me skromnosti in radosti. Narava je moja prva učiteljica življenja.

7. Ko v naši družini občutim skupnost

Družina je moja prva šola odnosov.

Tu se učim, kaj je sodelovanje, čustvena varnost, zaupanje in iskrenost. Tu se učim, da je svet najprej nežen — in šele potem velik.

Ko so naši odnosi varni, to nosim s seboj, kamor koli grem. S tem znanjem lažje vstopam v prijateljstva, skupine, svet.

8. Ko lahko ob tebi rastem v človeka, ki je stabilen in samozavesten

Ko me vidiš, ko me slišiš, ko me sprejmeš, zraste v meni nekaj dragocenega: pogum.

Pogum, da razmišljam s svojo glavo. Pogum, da izrazim svoje občutke. Pogum, da se učim in padam. Pogum, da sem jaz.

Zaključek

Ko imaš do mene sonaraven odnos, se mi življenje ne zdi grožnja. Zdi se mi povabilo.

Biti otrok ob tebi je občutek, kot bi imel v sebi dve tihe korenini: eno v tebi in eno v naravi.

Iz njiju raste vse, kar bom postal.

Hvala ti, ker me vidiš.

Hvala ti, ker mi pomagaš postati jaz.